Zlati coln v Krakovu_Delo_KL_2010-06-16.pdf (178,5 kB)
Festival slovenske kulture Zlati čoln v Krakovu
V dneh 31.5. do 2.6.2010 je v Krakovu v klubu Lokator potekal Festival slovenske kulture Zlati čoln.
Prvega dne se je našega festivala udeležil veleposlanik Republike Slovenije na Poljskem, Marjan Šetinc, ki je imel otvoritveni govor. Sledilo je odprtje razstave fotografij Jasne Klančišar in projekta Samoportreti Bojana Breclja, ki ga je uvedel Iztok Osojnik, nato pa smo prisluhnili poeziji Iztoka Osojnika in prozi Tatjane Jamnik. Literarni večer z avtorjema sta vodila prevajalca slovenske književnosti Michal Kopczyk in Agnieszka Bendkowska-Kopczyk.
Naslednjega dne je v klubu nastopil kantavtor Matej Krajnc, na koncertu je predstavil svojo ustvarjalnost, tako najnovejše pesmi kot tudi nekoliko starejše, poleg njih pa tudi nekaj prevodov ameriške rokovske klasike.
Zadnjega dne smo si v klubu lahko ogledali pregled novejših slovenskih kratkih filmov v režiji R. Bička, J. Cvitkoviča, M. Luzarja, M. Mazzinija, A. V. Prosenc in M. Turka.
Dodatno je v okviru festivala potekala delavnica kreativnega pisanja za študente, ki sta jo vodila Tatjana Jamnik in Iztok Osojnik, prav tako pa smo na fakulteti poslušali tudi predavanje Mateja Krajnca o povezavi poezije in rokovske glasbe ter Iztoka Osojnika o politični poeziji pri Srečku Kosovelu.
Poimenovanje Zlati čoln izvorno navezuje na Srečka Kosovela, prav tako pa je to poimenovanje srečanja pesnikov in prevajalcev na Krasu, ki ga organizira Literarno društvo IA, ki je soorganizatorsko sodelovalo tudi v Krakovu.
Kljub smoli, ki se nas je držala prvega dne, saj bi morala po načrtih nastopiti pisatelj Dušan Merc in pesnica Lucija Stupica, je v nadaljevanju festival potekal uspešno, njegovi dogodki pa so bili tudi lepo obiskani.
Projekt sta financirala Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik in Ustanova Stanislava Škrabca, soorganizatorji pa so KUD Police Dubove, Literarno društvo IA in Center za slovensko književnost.
Bojana Todorović
Zlati čoln v Krakovu
V Krakovu je med 31. majem in 2. junijem 2010 je potekal festival slovenske kulture Zlati čoln. Od kod ime festivala, je v svojem otvoritvenem govoru pojasnil eden izmed soorganizatorjev Iztok Osojnik: »Zlati čoln je naslov pesniške zbirke Srečka Kosovela, ki si ga je izposodil pri bengalskem pesniku Rabindranathu Tagoreju. Prav ob branju njegovih pesmi je Kosovel spoznal svetovni pomen poezije za sporazumevanje na najvišji, najintimnejši ravni med ljudmi različnih jezikov in kultur po celem svetu. Zato smo ga tudi izbrali za naziv pesniškoprevajalskega srečanja v Škocjanu na Krasu, kjer se že vrsto let srečujejo pesniki in prevajalci iz vsega sveta. Odločili smo se, da tujih ustvarjalcev ne bomo samo vabili v goste, temveč se jim bomo odpravili nasproti in pri njih doma pokazali, kdo smo in kaj počnemo.« In kakšen je namen krakovskega festivala? »V Krakovu, nedvomno eni kulturno najbogatejših in pesniško najbolj živih starih prestolnic Evrope, smo pripravili predstavitev sodobne slovenske umetnosti, za katero upamo, da bo postala tradicionalna in bo omogočila, da se stiki med Poljsko in Slovenijo prav prek umetnosti in poezije, ki verjetno v obeh kulturah pomeni njun najvišji izraz, vzajemno razvijejo in bogatijo še naprej. Zlati čoln je torej znak tega poglobljenega sodelovanja dveh ustvarjalno močnih narodov, ki si delita starodaven skupen jezikovni in kulturni izvor, in simbolizira gibanje, sledenje tokovom in večno spreminjanje enakega, živi ogenj v srcu ljudi, ki delijo skupno evropsko usodo.«
Otvoritve festivala se je udeležil tudi slovenski veleposlanik na Poljskem, Marjan Šetinc. Ta je v svojem govoru poudaril pomen tovrstnih iniciativ za uveljavljanje slovenske kulture in sploh Slovenije v tujini. Nazadnje je dodal, da se zaveda, da festivala ne bi bilo brez prizadevnosti in požrtvovalnosti organizatorjev, ter izrazil upanje, da bo za naslednji festival uspelo pridobiti večjo finančno podporo.
Na letošnjem Zlatem čolnu v Krakovu si je poljska javnost lahko ogledala razstavo slovenskih fotografov dveh generacij. Jasna Klančišar (1973), ki je študirala v Pragi, se je odločila za klasičen pristop k portretu, Bojan Brecelj (1953) pa je predstavil projekt samoportretiranja, ki smo si ga spomladi imeli priložnost ogledati v ljubljanski Mestni galeriji. Otvoritvi razstave je sledil literarni večer s slovenskima literarnima ustvarjalcema Iztokom Osojnikom in Tatjano Jamnik, ki sta ga vodila prevajalca slovenske književnosti v poljščino in predavatelja na univerzi v Bielsko-Białi, dr. Agnieszka Będkowska-Kopczyk in dr. Michał Kopczyk. Drugi dan se je zvečer na koncertu predstavil slovenski kantavtor Matej Krajnc, tretji dan pa si je poljsko občinstvo lahko ogledalo venček sodobnih slovenskih kratkih filmov v režiji R. Bička, J. Cvitkoviča, M. Luzarja, M. Mazzinija, A. V. Prosenc in M. Turka.
Del festivalskega programa, ki je potekal čez dan, je bil namenjen poljskim študentom slovenščine in drugim slovensko govorečim. V ponedeljek sta Tatjana Jamnik in Iztok Osojnik vodila delavnico ustvarjalnega pisanja v slovenščini, v torek in sredo pa so študentje poslušali dve predavanji: Matej Krajnc je predaval o interdisciplinarni povezanosti poezije in glasbe v popularni kulturi, Iztok Osojnik pa o politični poeziji na primeru poezije Srečka Kosovela.
Ob robu povejmo, da tradicija slovensko-poljskih kulturnih stikov sega že v 16. stoletje, ko je Slovencem prve vesti o tej daljni deželi v svojem delu Rerum Moscoviticarum commentarii (1549) prinesel Žiga Herberstein. Do pravih kulturnih odnosov pa je prišlo proti koncu 18. stoletja, potem ko je Avstrija ob prvi delitvi Poljske (1772) na priključenem ozemlju ustanovila Kraljestvo Galicije in Lodomerije in smo se Slovenci znašli v skupni državi s Poljaki. Ob koncu 19. stoletja je povezovalno vlogo v poljsko-slovenskih odnosih, kakršno je dotlej imel Lvov – spomnimo, da sta tam službovala slovenski razsvetljenec Martin Kuralt (1785–1809 v lvovski vseučiliški knjižnici) in erudit Matija Čop (ki je v letih 1822–1827 poučeval v gimnaziji in pozneje na vseučilišču) –, prevzel Krakov. Stiki so še posebej oživeli po letu 1925, ko se je tja preselil Vojeslav Mole, ki je v novoustanovljenem Slovanskem inštitutu (Studium Słowiańskie) na Jagelonski univerzi predaval umetnostno zgodovino slovanskih narodov. Mole je bil eden prvih, ki je v Krakovu na lastno pobudo začel učiti slovenščino. Pozneje so slovenski jezik poučevali Slovenci, ki so na Poljsko prihajali kot štipendisti Jagelonske univerze, npr. Anton Slodnjak, France Vodnik, Tine Debeljak, Rozka Štefan in drugi. Tako se je bilo v Krakovu mogoče učiti slovenščino kar lep čas pred letom 1961, ko je bila podpisana mednarodna pogodba o izmenjavi lektorjev in tako formalno ustanovljen slovenski lektorat. Prva uradna lektorica slovenščine je bila Martina Orožen, med njenimi nasledniki pa so bili med drugimi prevajalka Katarina Šalamun-Biedrzycka (ki še vedno živi v Krakovu), verzolog in prevajalec Tone Pretnar, pisateljica in literarna znanstvenica Silvija Borovnik, pesnica, pisateljica in literarna znanstvenica Alenka Jenstrle Doležal ter prevajalec in literarni znanstvenik Mladen Pavičić.
Festival so soorganizirali Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, Literarno društvo IA v sodelovanju z lektoratom slovenščine na Jagelonski univerzi, Centrom za slovenščino kot drugi/tuji jezik in Centrom za slovensko književnost. Projekt sta finančno ga podprla Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik in Ustanova patra Stanislava Škrabca, morda pa ga bo sofinancirala tudi Javna agencija za knjigo RS (ki je tudi javni poziv za leto 2010 za mednarodno sodelovanje objavila z večmesečno zamudo, zaradi česar rezultati poziva še vedno niso znani).
Tatjana Jamnik